Sodobne običajne metode poglabljanja
1. Uporaba hidravlične enote za izkopavanje reke
Hidravlična izkopna enota, katere strokovno ime je hidravlična mehanizirana zemeljska enota. Sistem za distribucijo električne energije, sistem blatne črpalke in sistem črpalke čiste vode, sestavljen iz inženirskih naprav. Je razmeroma pogosta oprema v večjih podjetjih za poglabljanje rek.
Običajno bo za podporo navpične blatne črpalke z močjo 22 kW in visokotlačne črpalke čiste vode z močjo 15 kW poleg enote za izkopavanje potrebna še blatna črpalka in približno 150 mm cev za blato, običajno z uporabo ustreznega močnostnega transformatorja za dostop do lokalnega napajanja za ureditev elektrodistribucijskega sistema za gradnjo poglabljanja.
Če je gradbišče težje in ni električnega omrežja, je za napajanje potreben dizel agregat. Zmogljivost te hidravlične bagre je približno 400 - 500 m3 na dan. Na število strojev vplivata skupni obseg poglabljanja in obdobje gradnje.
2. Poglabljanje z bagrom
Bager se običajno nanaša na sesalni bager z rezalnikom, katerega prednost je, da ga je mogoče upravljati zaporedno z ene strani reke na drugo stran reke, metode pozicioniranja in premikanja pa uporabljajo pozicioniranje pilotov in sidrnih vrvi ter višino meter je znan tudi kot merilnik nivoja vode.
Višina dna jarka na nastavljeni točki je enaka ničelni točki vodomera. Običajno je treba vodomer namestiti na razdaljo 500 metrov, vodo, v kateri se nahaja, pa je treba opazovati in je ne sme zlahka udariti bagra.
Profesionalni operater odčita nivo vode med gradnjo in vzdržuje pretok informacij z osebjem na bagru za nadzor globine izkopa. Po pozicioniranju bagra se rezalna glava običajno položi pod vodo, da razreže in razbije usedlino na dnu reke ter jo spremeni v blato.
Običajno, ko deluje sesalni bager z rezalnikom 80 - 120 m3/h, je treba njegovo razdaljo poglabljanja nadzorovati znotraj 1 km. Blatna cev mora biti jeklena cev Φ300 mm. Potopljeni del cevi za poglabljanje nato sprejme potopljeno cev ali plavajočo cev.
Pri upogibanju brežine je potrebno priključiti gumijasto cev in nato skozi okvir vreče s peskom iztezati od dela brežine do območja akumulacije. Na splošno odprti prostori, kot so ribniki, kmetijska zemljišča se uporabljajo kot akumulacijsko območje, da se prepreči puščanje, običajno z uporabo glinenih jezov in robov za polnjenje, običajno mora biti višina nakopičene zemlje manjša od 2 metra.
3. Primerjava dveh metod poglabljanja
(1) Način uporabe hidravličnega seta bagra je še posebej primeren za reke in se lahko uporablja za odrezovanje rek, ker je globina izkopavanja nizka, tla pa so običajno sestavljena iz mulja z visoko vsebnostjo vode.
V skladu s tem ni primeren za poglabljanje plovnih vodnih poti, zato je potrebna previdnost pri poglabljanju ciljne reke na veliko globino, pri izkopu zelo prepustnih tal ali ko so na bregovih poplavne stene.
(2) Bager se v primerjavi z izkopno enoto lahko uporablja na nezlomljivih ali plovnih vodnih poteh in lahko nadomesti pomanjkljivosti izkopne enote, vendar je potrebno zapolniti zemljo v bližini in razdalja izpusta blata ni večja. kot 1km.
(3) Največja prednost hidravlične enote za izkopavanje dna je preprosta struktura, priročna konstrukcija, enostavna za premestitev, različne linije je mogoče fleksibilno premikati, kakovost projekta pa je enostavno nadzorovati.
Vendar zaradi potrebe po obsežnih operacijah enote, tako da v primerjavi z operacijami z bagrom, obdobje gradnje hidravličnega bagra zahteva jasno vreme, gradbeni kanal ni plovljiv, obdobje gradnje zahteva drenažo in druge operacije.
(4) Prednost bagerskega poglabljanja je v tem, da ga je mogoče priročno zgraditi pod vodo, ne da bi to vplivalo na odvodnjavanje obstoječih rek in ne da bi vplivalo na obstoječe vodne poti, v primerjavi s garniturami bagra pa ga je mogoče zgraditi v neskrajnih vremenskih razmerah, tudi v deževno sezono, dokler se gradnja lahko izvaja pod varnostnim območjem.
Skladno s tem so pomanjkljivosti poglabljanja z bagrom, da morajo biti blizu kupa, vsebnost blata v izhodni gnojevki je majhna vlaga, prostornina repne vode je velika, obremenitev drenaže nakopane zemlje je velika, obstoječe okolje je slabo. razmeroma prizadeta, nadzor kakovosti gradnje podvodnih operacij pa je otežen.
Razlika v tehnologiji obdelave in odstranjevanja mulja iz rečnega poglabljanja
Obdelava neonesnaženega rečnega mulja in onesnaženega rečnega mulja
Pri projektih poglabljanja rek so uporabljene metode obdelave različne glede na to, ali je blato onesnaženo in vsebuje različne vrste onesnaževal. Če blato, proizvedeno v projektu varstva voda, ni višje od ustreznega standarda, se lahko blato uporabi kot vir.
Obdelava na dvorišču in obdelava na kraju samem: obdelava na dvorišču pomeni, da se blato, proizvedeno pri projektih poglabljanja rek, koncentrira na enem mestu in odpelje v določeno napravo za obdelavo rečnega blata. CSD poglabljanje je metoda, ki se uporablja za poglabljanje večine rek.
Ta metoda povzroči znatno povečanje volumna vode in blata v rečnem izkopanem blatu, medtem ko se samo rečno mulj zaradi visoke vsebnosti gline in slabe prepustnosti počasi strdi.
Zato je ključno vprašanje metode čiščenja na odlagališčih, kako doseči ločitev vode in blata, skrajšati čas usedanja rečnega odloženega blata in končno pospešiti obdelavo odlagališča, kar je ključno vprašanje metode čiščenja odlagališča.
Trodat lahko zagotovi vse vrste izpustnih cevi, cevi HDPE, gumijaste cevi, notranje oklepne cevi, samoplavajoče cevi, gumijaste cevi, odporne proti obrabi in plavajoče cevi, za vsa vprašanja pošljite e-pošto na shawn@trodatgroup.com.
Za poljsko obdelavo se običajno uporabljajo naslednje metode: brez poglabljanja usedline, prekrivanje sedimenta in odvodnjavanje ležeče vode. Zdravljenje z odvodnjavanjem in drugimi postopki.
Vendar pa je treba možnosti zdravljenja prilagoditi mestu. Pokrivna obdelava in situ ni priporočljiva za vode ali vodo z velikim plitvim pretokom. Zato ni primeren za velike globoke vode.
